Samo igramo se dokler ne umremo in potem sonce eksplodira v solzah in ljudje se razpše.

Držal jo je za roko, ko sta tekla in ni spustil, ko ju je dohitelo. Iz človeka je zgradila totem in iz kovine je nastal metulj. Vse je kul, jaz nisem lačen in ti nisi žejna. Samo po radiu so bile predolgo le novice o bombah pa so otroci nemirni. Boriva se proti velikanskim mlinom na veter. Odpihnili so mi klobuk in tebi obleko. Gola zdaj stojiva pred tem obtožujočim svetom.

Ko pogledam ven, vse se majhno zdi, ti si vertigo.

Daj opazi me, tu sem, čakam te, vem da vidiš me.

Ta pesem žal ne zna, rešiti oba, ustaviti sveta.

Da se spremeni, si povedal mi, to je vertigo.

Pridi v ta vrtinec, skoči z mano vanj. Pred nama je noro življenje, četudi težek dan.

Vse se vrti v vrtincu in tudi midva sva v njem. Gledava kam naju nese in kam letiva. Srečo in žalost objemava, se upirava, ne da bi se za trenutek izpustila ali umaknila pogled. Letiva v njem vse više, vse više, greva gor in okrog in se razdeliva. In zadaneva ob tla. V središču orkana je mir.

Ko pogledam ven, vse se majhno zdi, ti si vertigo. Ta pesem žal ne zna, rešiti oba, ustaviti sveta.