Ti poet, umiril si svet.
V grad zidov naselil si duše brez okov.
Trinajst let, brez besed.
Strah pregnal, zakopal, mostove si požgal.
Toda tvoje ulice so prazne.
Veš, da misli so spet lažne.
V pregrehah šele najdeš se.
Zdaj stojiš na robu prepada,
V breznu strah prevlada.
Sam boš izbral svojo kazen si.
Zadnji dan kliče tvoja vest te,
A ne oglasiš se.
Čakaš, a ni rešilne vrvi.
Tat besed, ukradeš svet.
A polja sanj zadnji dan
Vzame ti orkan.
Zrušil se je jez nesreče.
Na tem mestu ni več ječe.
Skril si se brez ran, ostal si sam.
Večna laž te ujela v past je,
Zdaj padaš v tiho brezčasje.
Kdo ti bo stopil v bran?
