Mama morje

Na začetku je bila samo voda mrtva voda, jalovo morjé. Ko pa je prekel čas in čas in čas, se je napletlo tako, da je morje postalo mati. Rodilo je otroka! Je že res, bil je majhen in nebogljen ta otročaj, ampak vendarle, bil je živ! Zatorej mu je mama Morje namenila prelepo ime: Življenje.

Potlej pa je mama Morje pestovala in pestovala tega svojega otročaja, pestovala ga je in ujčkala v mehki zibki svoje srčne krvi.

Otroče Življenje pa je raslo in raslo. Ko pa je doraslo, se je postavilo na svoje noge. Saj otroci vsi takisto storijo. Postavilo se je Življenje na svoje noge in na kopno namerilo korak. Kdo ve, zakaj ga je neznana sla gnala z mehkih steza morskih tokov na te trde, kamnate poti. Kdo ve, zakaj! Ko pa je prišel čas ločitve in je Življenje od svojega mokrega doma jemalo slovo, mu je mama Morje dala za popotno brašno kapljico slane vode, kanček svoje srčne krvi. Odtlej imamo solzo v očeh. Naj vas ne bo sram solze, kadar jo stiska zahteva zase! Solza je naše popotno brašno zdavnaj, zdavnaj nekoč nam jo je dala na pot naša prva mati, mama Morje.